Biti ali zakaj svojo izraznost prilagajamo?

Zakaj svojo izraznost prilagajamo? Zakaj si ne dovolimo izraziti vseh delov svoje celote? In zakaj sebe zatiramo? Zakaj sebi preprečujemo izraziti svoje bistvo? Zakaj sebi ne dovolimo, biti, kar smo in raziskovati, kar smo? Zakaj sebe postavljamo na drugo mesto svojega življenja? Zakaj najprej, pred sebe, postavljamo druge? Zakaj polagamo moč v roke drugih? In zakaj se sprašujemo, kako bo to izpadlo v očeh drugih? Zakaj sebi ne damo polne prepoznave in zakaj sebi jemljemo pravico izraziti sebe? Zakaj mislimo, da bo naša izraznost druge ranila in zakaj se bojimo stati, pogumno, v svoji resnici? Zakaj iščemo razlage, namesto, da bi se z njo soočili?

Kot bitja učimo sebe, da je potrebno zavoljo drugih, prilagoditi sebe. Da je potrebno zavoljo drugih pomanjšati sebe in da je potrebno zavoljo drugih preslišati sebe. Da je potrebno slediti drugi resnici in da je potrebno ugibati, kaj je prav. Kaj je prav za druge, kaj je prav zate in kaj je prav zame. Da je potrebno ugibati in ugajati. Da je potrebno svoje odnose prilagajati in svoje izraze krojiti.

Kaj pa se ob tem zgodi? Pozabljamo. Pozabljamo, kdo smo, pozabljamo, kaj smo prišli živeti in pozabljamo, da smo v resnici mi tisti, ki smo neomajen steber svoje lastne notranje resnice. Ta steber od koder se vse zgodi. Ta steber, od koder se vse utelesi in ta steber, ki služi kot neskončna prizemljitev naših želja.

Tistih, ki so skladne. In tistih, katerih odgovore pozna le naša duša. Manifestacija tistih želja, ki so globoko prisotne in polno zasidrane.

A za prizemljitev takih želja, se je potrebno najprej umakniti vase. Slišati sebe. Dovoliti sebi prepoznati sebe. In prepoznati, kaj si pravzaprav želimo.

Kaj si želiš? Kaj si ti v resnici želiš? Kaj si želiš, če umakneš vsa prepričanja okolice? In kaj si želiš, če bi imel/a drugačnega partnerja?

Kaj bi si želel/a, če bi lahko? Če bi lahko kreiral/a karkoli in če bi lahko v ta svet prinesel/la karkoli? Če bi lahko?

Kaj je tisto, kar te najbolj prebuja? Kaj je tisto, kar v tebi prebuja mir in kaj je tisto kar v tebi prebuja srečo? Kaj je tisto, kar se ZATE čuti najbolj prav in kaj je tisto kar tebi vzbuja radost?

Kaj je tisto?

In to, tisto, potem zavestno pelješ v polje svojega srca in se vprašaš “Kako lahko danes delujem, da svoje najbolj srčne želje prizemljim?”, “Kako lahko danes delujem, da udejanjim, kar me najbolj prižiga?”, “Kako lahko danes naredim korak bližje svojim srčnim željam?”.

Kje potrebuješ več poguma, da prizemljiš vse, kar si ti želiš? Da se odpneš od kolektivnih prepričanj družbe in da se zaveš, da resnica drugih nikoli ne more biti tvoja resnica. Da zgodba drugih nikoli ne more biti tvoje življenje in da si ti ta, ki je v vsej svoji avtentični prisotnosti prišel/la sidrat SEBE.

Ja, sebe! Točno to - sebe!

Sebe si prišel/la sidrat. Sidrat v ta svet. In ob tem pozabit, spustit in transformirat kolektivna prepričanja družbe. Tista, ki te obdajajo. Tista, katera prepoznaš. In tista, ki v tebi živijo, brez da jih opaziš. Tista, ki podzavestno krojijo tvoje načine delovanja.

Tista prepričanja so tu, da jih transformiraš. Da jih sprejmeš, se jim zahvališ in hkrati vrneš moč nazaj k sebi.

Ti si ta, ki kreira svoje življenje. In ti si ta, ki je v to življenje prišel/la prizemljiti sebe.

Vso svojo resnico.

Zato, povabim te, da sebi dovoliš raziskovati vse dele svoje celote. Da sebi dovoliš prepoznati vse barve svoje duše in da sebi dovoliš prizemljiti vse svoje odtenke življenja.

Tiste, ki ti si. In ne tistih, ki jih od tebe morda pričakuje družba.

Tistih, ki jih od tebe pričakuje družina in tistih, ki jih od tebe pričakuje tvoj partner.

Tako kot ti, so tudi oni prišli v ta svet sidrat sebe. Sidrat sebe v svojem tempu, v svoji resnici in po poti svojega delovanja.

Zato, bodi ta svetilka. Stopi prvi. In dovoli sebi prizemljiti VSE svoje darove, VSE svoje želje in VSE svoje resnice.

Ti si tukaj, da kreiraš sebe. Da živiš svoje življenje in da v ta svet prinašaš ljubezen.

Tisto, brezpogojno. Tisto, ki postavlja meje, a ob enem dovoljuje soobstoj vsega. Vsega lepega. In vsega, kar si kot duša prišel doživeti.

Zato - živi sebe! In dovoli sebi raziskovati vse barve svojega obstoja, vse barve svoje duše. Danes. V tukaj in zdaj. In v največji iskrenosti s samim s seboj. V najvišji iskrenosti s svetom. S svetom v malem in z vesoljem v velikem.

Hvala, da si tukaj z mano in da skupaj z mano odkrivaš ta svet.

Se bereva,

Maja